Ljubljana, 14. marec 2021 – Poslanec Slovenske ljudske stranke v Evropskem parlamentu in podpredsednik Slovenske ljudske stranke Franc Bogovič (SLS/EPP) v tokratnem članku za spletni portal Slovenec razmišlja o problematiki mikroplastike in ukrepih za rešitve, ki jih vidi predvsem v smeri zmanjševanja nenamernih emisij mikroplastike, predvsem iz tekstila in pnevmatik. Celoten komentar Bogoviča o problemu mikroplastike je podan v nadaljevanju.
Umetna masa oz. plastika je sodobno čudo, brez katere si ne moremo predstavljati naših življenj. Izdelke iz plastike uporabljamo praktično v vseh gospodarskih in družbenih sektorjih, od zdravstva, prehrane, industrije, itd. Odkar se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začela industrijska proizvodnja plastike, je količina le-te presegla količino skoraj vseh drugih materialov. A na žalost so enake lastnosti, zaradi katerih je plastika tako zelo dostopna in zaželena, tudi tiste, ki najbolj škodujejo našemu okolju in posredno tudi zdravju vseh živih bitij. Razlog za to tiči tudi v dejstvu, da je velika večina plastičnih izdelkov zasnovana tako, da se zavržejo skoraj takoj po njihovi uporabi.
Po podatkih britanskega statističnega združenja (vir: A whopping 91% of plastic isn’t recycled (nationalgeographic.com)) je bilo recikliranih zgolj 9 % vse plastike, ki je bila kdaj proizvedena, kar pomeni, da velika večina plastičnih odpadkov še vedno konča na odlagališčih in navsezadnje tudi v okolju, saj se večina plastike namreč ne razgradi. Namesto tega se delci plastike počasi drobijo v manjše delce, imenovane mikroplastika in nanoplastika. Ti delci imajo nato izjemno škodljive posledice za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in okolje, pa tudi za gospodarstvo in zdravje ljudi.
Pri mikroplastiki obstaja še dodatna nevarnost absorpcije drugih onesnaževal, zaradi česar lahko deluje bodisi kot ponor ali kot vir kontaminacije v organizmih. Nenazadnje pa se kemikalije, ki se uporabljajo za izboljšanje lastnosti plastike – znane kot mehčala – izpirajo v okolje in predstavljajo nove načine izpostavljenosti organizmov.
Gospodarski vplivi plastičnih odpadkov so ogromni. Nekatere študije, med drugim tudi študija Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP) o vrednotenju plastike (vir: -Valuing plastic: the business case for measuring, managing and disclosing plastic use in the consumer goods industry-2014Valuing plasticsF.pdf (unep.org)) kažejo, da svetovna gospodarska škoda za globalne morske ekosisteme presega 11 milijard EUR. V Evropski uniji, po ocenah Evropske komisije vsako leto porabimo med 194 in 630 milijonov EUR samo za čiščenje plastičnih odpadkov z obal naših morja. K temu lahko prištejemo še med 60 in 300 mio EUR stroškov za odstranjevanje odpadkov v ribiškem sektorju in 30 mio EUR iz evropskih pristanišč. (vir: single-use_plastics_impact_assessment.pdf (europa.eu)). Vse navedeno opozarja, da se bo naš planet, v kolikor ne ukrepamo hitro, celovito in učinkovito, dobesedno zadušil s plastiko.
Viri onesnaževanja z mikroplastiko
Na globalni ravni se vsako leto proizvede približno 300 milijonov ton izdelkov iz plastike, polovico tega predstavljajo izdelki za enkratno uporabo. Na letni ravni najmanj 8 milijonov ton plastike konča v naših oceanih in se nato počasi razgrajuje v mikroplastiko.
Mikroplastiko torej predstavljajo vsi delci velikosti med 0,1–5,000 µm. Poznamo primarno mikroplastiko, ki predstavlja med 15 % in 31 % mikroplastike v oceanih in se sprošča neposredno v okolje med rabo izdelkov. Glavni viri primarne mikroplastike so pranje sintetičnih oblačil (35 % primarne mikroplastike), obraba pnevmatik med vožnjo (28 %), namerno dodana mikroplastika v izdelke za osebno nego (2 %). Sekundarna mikroplastika, ki predstavlja med 69 % in 81 % mikroplastike v oceanih, pa nastaja pri razgradnji večjih plastičnih predmetov, kot so plastične vrečke, steklenice ali ribiške mreže.
Po podatkih OZN je v morjih kar 51 bilijonov mikroplastičnih delcev, kar je npr. 500-krat več kot zvezd v naši galaksiji. Prek prehranjevalne verige in pitne vode lahko mikroplastika konča v ljudeh in tako vpliva na naše zdravje, čeprav njen vpliv na zdravje ljudi še ni popolnoma raziskan. A glede na to, da plastika pogosto vsebuje številne dodatke in druge morebitne strupene kemične snovi, ki bi lahko škodovale živali ali človeku, je tveganje za zdravje povsem realno.
Boj Evropske unije s plastiko in mikroplastiko
Evropska unija, pa tudi številne države, čedalje bolj prepoznavajo negativne posledice uporabe plastike in sprejemajo oz. pripravljajo ukrepe, ki poskušajo te izjemno negativne trende obrniti. Okoljski, zdravstveni in ekonomski razlogi za ukrepanje so namreč jasni. Poleg tega obstaja čedalje večja odločenost mednarodne skupnosti k skupnemu reševanju težav, povezanih s plastiko ter razmisleku o ponovni preučitvi in oceni uporabe plastike v vseh stopnjah njenega življenjskega cikla. To ne vključuje le načrtovanja in izdelave plastike, temveč tudi njeno uporabo, ponovno uporabo in upravljanje življenjske dobe s posebnim poudarkom na vložkih in odstranjevanju iz okolja.
V zadnjih nekaj letih je bilo na ravni EU sprejetih več zakonodajnih svežnjev in strateških dokumentov, katerih namen je zmanjšati negativen vpliv onesnaževanja s plastiko in uhajanja mikroplastike v okolje. Direktiva o plastiki za enkratno uporabo, sprejeta l. 2019, je eden izmed primerov takšnega ukrepanja, saj določa strožja pravila za tiste vrste proizvodov in embalaže, ki so med desetimi najpogostejšimi predmeti, ki onesnažujejo evropske plaže. Eden od glavnih namenov te direktive je predvsem zmanjšati količino plastičnih odpadkov, ki jih ustvarimo. Direktiva predvideva tudi prepoved plastičnih krožnikov, jedilnega pribora, slamic, palčk za balone in vatiranih palčk za enkratno uporabo z letošnjim letom ter dviguje cilje glede recikliranja izdelkov za enkratno uporabo.
Seveda pa je za reševanje tako kompleksne problematike, kot je onesnaževanje z mikroplastiko, treba gledati celovito, skozi celoten življenjski cikel izdelkov. Na eni strani je nujno reševati problematiko ravnanja s plastično embalažo, ki je pomemben »proizvajalec« sekundarne mikroplastike, medtem ko na drugi strani obstaja tudi problem t.i. primarne mikroplastike, ki se v okolje sprošča pri uporabi pnevmatik, v tekstilni in kozmetični industriji.
Evropska komisija si zato prizadeva oblikovati čim več pobud, ki bi naslovile vprašanje nastajanja mikroplastike pri viru. V skladu z evropsko Uredbo o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) Komisija trenutno zaključuje pripravo predloga prepovedi dodajanja mikroplastike v nekatere proizvode, kot so npr. izdelki za osebno nego, detergenti, barve, idr., kjer se mikroplastika večinoma uporablja kot emulgator. S spiranjem teh izdelkov v odtoke mikroplastika zaide med odpadne vode, ki se nato bolj ali manj uspešno prečistijo v čistilnih napravah. V primeru neustreznih čistilnih naprav ali njihove odsotnosti, mikroplastika neposredno vstopi v vodne vire in konča v oceanih. Vendar tudi v primeru kakovostne obdelave odpadnih voda v čistilnih napravah, kjer se iz vodnega kroga izloči tudi preko 95 % mikroplastike, le-ta konča v blatu, ki se nato kot gnojilo uporablja v kmetijstvu in tako ponovno zaide v okolje. S ciljem preprečevanja tovrstnega sekundarnega onesnaževanja z mikroplastiko, Komisija trenutno pripravlja spremembo Direktive o komunalni odpadni vodi. Poleg tega so v pripravi tudi spremembe zakonodaje na področju izdelave pnevmatik ter strategija EU o tekstilu, s čimer ima Komisija namen nasloviti vprašanje onesnaževanja z mikroplastiko v industrijah, ki nosijo večino odgovornosti za onesnaževanje s primarno mikroplastiko. Cilj je torej jasen: čim bolj zmanjšati količino mikroplastike pri viru ter se osredotočiti na ustrezno čiščenje in izločanje mikroplastike v postopkih ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami.
Zaključek
Za zmanjševanje nenamernih emisij mikroplastike, predvsem iz tekstila in pnevmatik, je treba izvajati veliko ukrepov, vključno z uporabo novih tehnologij in izmenjavo najboljših praks na ravni načrtovanja, proizvodnje in uporabe ter zajemanja in čiščenja mikroplastike. Čeprav sta za zapolnitev vrzeli v znanju in standardizacijo metod potrebna nadaljnje delo in interdisciplinarno sodelovanje, se lahko emisije mikroplastike zmanjšujejo tudi posredno – npr. zmanjšanje uporabe osebnih vozil lahko zmanjša tako emisije toplogrednih plinov kot emisije mikroplastike. Potrebujemo tudi več političnih instrumentov, ki bi spodbujali uporabo najboljših praks in tehnologij, bodisi za zmanjšanje emisij pri viru bodisi za izboljšanje reciklaže. Kot eno izmed orodij za doseganje teh ciljev se lahko uporabi tudi koncept razširjene odgovornosti proizvajalca, ki se po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) izkazuje kot zelo pozitiven, saj prispeva k zmanjšanju odlagališč, povečanju deleža recikliranja ter zmanjšanju finančnih obremenitev občin, ki proizvajalcem zaračunavajo nekatere stroške, povezane z zbiranjem odpadkov.
Franc Bogovič,
poslanec Slovenske ljudske stranke v Evropskem parlamentu (SLS / EPP Group)
Evropski parlament
Evropska ljudska stranka
Slovenska ljudska stranka
Evroparl TV
