Nič o kmetu brez kmeta!
Na vabilo dolgoletnega prijatelja in župana Občine Slovenske Bistrice dr. Ivana Žagarja sem v petek, 22. marca 2024, na Gradu Slovenska Bistrica sodeloval v pogovoru o aktualnih zadevah s področja kmetijske politike v Evropski uniji in Sloveniji. Pogovora sta se poleg veliko zelo zainteresiranih kmetov in ostalih udeležencev udeležila tudi predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič in generalna sekretarka dr. Monika Kirbiš Rojs, podžupan Občine Slovenska Bistrica Modest Motaln, predsednik SLS Marko Balažic in državni svetnik ter predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved.
V razpravi sem se sprehodil skozi zgodovino Skupne kmetijske politike (SKP), od njenih začetkov pred dobrimi 60. leti, ko je bila v Evropi še lakota in je bil njen namen zlasti proizvodnja dovoljšnih količin hrane. Danes je vloga SKP zagotavljanje cenovno dostopne in zdrave hrane za Evropejce ter primernega življenjskega standarda kmetov in kmetic na eni strani ter ohranjanje naravnih virov in varovanje okolja na drugi. Javna podpora kmetijskemu sektorju potrošnikom zagotavlja zanesljivo in bogato oskrbo s trajnostno pridelano hrano po dostopnih cenah ter da se zaradi vloge kmetov in kmetic pri ohranjanju naravnih območij, na katerih delajo, ohranja zdravo okolje in izjemne krajine. Kmetijsko politiko in hrano bomo vedno potrebovali, gre za strateško dobrino. Za vse to v EU porabimo 30 % proračuna EU, kar pa je le 0,3 % BDP, kar je po mojem mnenju premalo za tako pomembno politiko. Za potrebe obrambe pa je zahteva NATA, da moramo, porabiti 7 krat več – 2% BDP.
V EU je 10 milijonov kmetov in kmetic, od kmetijstva je odvisnih tudi približno 40 milijonov delovnih mest na področju predelave hrane, prodaje živil na drobno in gostinskih storitev. Dotaknil sem se tudi prihodnosti SKP, ki mora odsevati dogajanje na ulicah evropskih mest, kjer kmetje že mesece protestirajo. Poleg birokratskih in okoljskih razbremenitev SKP ter ustvarjanja enakovrednih pogojev na trgih mora v osrčje razprav priti tudi financiranje. SKP potrebuje več sredstev za krizno posredovanje, saj smo iz leta v leto priča pretresom na kmetijskih trgih in velikim elementarnim nesrečam zaradi podnebnih sprememb. Potrebni so tudi bolj realistični okoljski ukrepi v SKP, tako znotraj EU, kakor tudi doma v Sloveniji. To se z zadnjimi predlaganimi spremembami trenutnega okvira SKP delno že uresničuje, kmetom pa je treba prisluhniti še bolj.
Glede zelo aktualnih protestov kmetov širom EU sam ocenjujem, da obstajajo trije temeljni razlogi zanje: Evropski zeleni dogovor, nelojalna konkurenca iz tretjih držav oz. trgovinski sporazumi in neravnovesja v verigi preskrbe s hrano, kar poslabšuje dohodkovni položaj kmetov. Kmetje se upirajo proti nepošteni konkurenci, njihovim kmetijskim pridelkom, ki prihajajo iz tretjih držav z nižjimi standardi pridelave, in so proti bruseljskemu okoljskemu diktatu. Kmetje nimajo primerljivih pogojev za kmetovanje napram konkurenci izven EU, protestirajo zaradi nenadzorovanega dotoka ukrajinskega žita, birokracije, davkov itd., ter tudi zaradi zaradi okoljskih ukrepov držav, ki že tako preostro evropsko okoljsko zakonodajo še bolj zaostrujejo, kot je bil lansko leto primer na Ljubljanskem barju. Ali pa neumnosti v obliki sprememb Zakona o zaščiti živali, ki ga je sprejela aktualna leva koalicija v Državnem zboru RS. Priznati je treba, da je Evropska komisija v zadnjih tednih vendarle slišala tegobe kmetov, zaradi česar tudi spreminja odnos do njih. Prejšnji teden smo namreč dobili na mizo večji paket predlogov sprememb uredb SKP, ki znižujejo okoljske in administrativne obveznosti za kmete in bodo sprejeti v prihodnjih tednih. Prav tako bodo v kratkem sprejeta pravila glede liberalizacije trgovine z Ukrajino, ki širijo nabor izdelkov, ki bo podvržen strožjemu nadzoru uvoza v EU, na ravni EU se začenja strateški dialog v kmetijstvu. Bojim pa se, da v tako kratkem času ni mogoče popraviti vse škode, ki so jo v štirih letih storili zeleni ideologi, tako v Komisiji kot v Evropskem parlamentu in V Sloveniji. Močno upam, da bo imela naslednja sestava Evropskega parlamenta več zdravorazumskih poslancev, ki bodo razumeli tako kmeta kot plemenito delo, ki ga ta opravlja, in tudi pomen evropskih kmetov za prehransko varnost v Evropi.
Tudi slovenski kmetje si želijo kmetovati v miru, brez nenehnih pritiskov in ideoloških groženj, tako s strani politike kot raznih nevladnikov. Kmetje se zavedajo, da so odvisni od zemlje in vremena, so tudi največje žrtve podnebnih sprememb, zato jim je ohranjanje zdravega življenjskega okolja najbolj v interesu. V prehodu s sobote na današnjo cvetno nedeljo smo marsikje pričakali sneg – strah pred pozebo je ogromen. V Sloveniji nam manjka strateškega razmisleka, kaj od slovenskega kmetijstva sploh želimo in kako ta pričakovanja umestiti v konkurenčno okolje na enotnem trgu EU. Žal manjka tudi enotnosti med kmeti. Na kmetijski ministrici Mateji Čalušić in njeni ekipi je, da se zaveda resnosti stanja v kmetijskem sektorju in oblikuje resne ukrepe za krepitev kmetijstva in s tem prehranske varnosti v Sloveniji. Slovensko kmetijstvo potrebuje tudi okrepitev uporabe sodobnih tehnologij in novih metod kmetovanja, brez tega ne bo ne večje trajnosti, ne povečane produktivnosti. Mladi so tisti, ki lažje osvajajo te tehnologije, zato jim moramo dati perspektivo za delo v kmetijstvu. Roboti za molžo mleka, v povezavi z doziranjem krmil, sodobne škropilnice, trosilniki mineralnih gnojil, z GPS vodenim traktorjem, precizno spremljanje bolezni in škodljivcev, sodobne sortirnice sadja, in še mnogo drugih naprednih tehnologij je že na slovenskih kmetijah. Ključen cilj je, kako te tehnologije narediti dostopne vsem. Povezovanje kmetij in plačilo storitev je nekaj, kar bomo morali v Sloveniji še bolje razviti. Pomembno je tudi oblikovanje politik za hitrejše prilagajanje na podnebne spremembe. Ustvariti moramo tudi večje zavezništvo med kmeti, predelovalno industrijo, trgovci in potrošniki, da bomo v prehranski verigi pošteno razdelili delež prihodkov, saj danes kmetje dobijo bistveno premajhen delež od končne cene hrane. Danes v povprečju Evropejci porabimo 12% naših prihodkov za hrano. Kmetje dobimo zgolj eno četrtino tega kar plačajo potrošniki, kar je povsem nesprejemljivo in se mora spremeniti. Za nekatere kmetije je lahko priložnost v direktni prodaji na domu, kjer to ni možno, pa upam, da bodo tudi potrošniki v trgovinah posegli po slovenski hrani, še bolj prepoznali kakovost slovenske hrane in priznali trud slovenskemu kmetu, ki dela na malih, velikokrat hribovskih kmetijah. Nenazadnje pa moramo predvsem spremeniti tudi odnos družbe do kmetijstva, da bodo mladi ostali na kmetijah, kajti brez kmetov ne bo hrane.
Politika, tako slovenska kot evropska se morata zavedati, da ne smeta odločati o kmetih brez dialoga s kmeti. Nič o kmetu brez kmeta!
Evropski parlament
Evropska ljudska stranka
Slovenska ljudska stranka
Evroparl TV
