Bogovič ob Svetovnem dnevu hrane: Delo kmeta kot pridelovalca hrane mora postati bolj cenjeno!

Poslanica evropskega poslanca Franca Bogoviča ob Svetovnemu dnevu hrane

 

Ljubljana, 16. oktober 2015 – Od leta 1979 dalje, po zaslugi Organizacije združenih narodov, vsako leto obeležujemo Svetovni dan hrane, ki se letos posveča pomenu globalne prehranske varnosti v boju proti lakoti, pomenu lokalno pridelane hrane ter hitremu naraščanju cen hrane v svetu, kar je posledica tudi naravnih nesreč, kot so suše, poplave in drugo. Svetovni dan hrane je dan, v katerem se moramo še posebej zavedati pomena hrane kot ene izmed ključnih dobrin za naš obstoj, in tudi spomniti na tistega, ki svoje življenje posveča temu, da smo siti – kmetu.

 

Slednje je še toliko bolj pomembno v luči aktualnega dogajanja na področju evropskega kmetijstva, ko kmetje povsod po Evropi, v soboto tudi v Sloveniji, z javnimi manifestacijami opozarjajo na nevzdržne razmere, ki jim ne omogočajo normalnega preživetja. Brez kmetov ni hrane, zato mora delo tega najbolj odgovornega deležnika v verigi preskrbe s hrano postati bolj cenjeno in tudi ustrezno plačano! Razmerja v verigi preskrbe s hrano se morajo urediti po načelu poštenega plačila za pošteno ceno, predpogoj za to pa predstavlja ustrezna organiziranost kmetov, s katero se omogoča izboljšanje njihovega pogajalskega položaja v okviru te verige. Na ta problem in še na številne druge v Evropskem parlamentu opozarjamo v Poročilu o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano, ki je trenutno v postopku sprejemanja.

 

V EU imamo Skupno kmetijsko politiko (SKP), ki prepoznava pomen kmetijstva za samooskrbo evropske celine s hrano in s podporo katere je Evropa ena izmed največjih svetovnih proizvajalk hrane. Kmetijstvo oz. proizvodnja hrane predstavlja velik del evropskega gospodarstva, zato je uspešno spopadanje s trenutno krizo v kmetijstvu, predvsem z ukrepi v okviru SKP, izjemnega pomena za celotno gospodarsko stanje EU. Treba je namreč priznati, da bi bila Evropa brez ukrepov SKP bistveno bolj odvisna od hrane iz tretjih držav, kjer so standardi pridelave v pretežni meri pod našimi. To pa ima nenazadnje vpliv tudi na zdravje potrošnikov, saj lahko jasno povemo, da je hrana, pridelana v Evropi izključno po zaslugi SKP najbolj zdrava in varna hrana na planetu. Tega se moramo zavedati tako potrošniki kot odločevalci, na katerih je največje breme reševanja krize v kmetijstvu, zato je ohranjanje kmetijske proizvodnje v Evropi in visokih standardov na tem področju eksistencialnega pomena. Na to sem že in bom še velikokrat opozoril tudi v luči  pogajanj o Čezatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu (TTIP).

 

Neslutene geopolitične spremembe, katerim priča smo v zadnjem času, od ruskega embarga na uvoz hrane, begunsko – migrantske krize, nestabilnosti na Bližnjem Vzhodu pa vse do pogajanj o TTIP, imajo in bodo imele izjemen vpliv tudi na evropski kmetijski sektor. Evropski kmetje niso krivi za zaprtje ruskega trga, medtem ko še kako čutijo posledice te odločitve in so kot kmetje na šahovnici postali prve žrtve teh posledic. Interventni ukrepi, ki jih je EU sprejela za spopadanje s to krizo, deloma blažijo posledice, ne odpravljajo pa osnovnega vzroka problema, izgube trga s 146 milijoni prebivalcev. Naloga in odgovornost nas, odločevalcev tako na ravni EU kot tudi na ravni držav članic, je torej, da s treznimi in premišljenimi odločitvami poiščemo pot k odprtju novih in vrnitvi starih trgov, kamor bodo lahko kmetje prodajali svoje pridelke. Posebno pozornost moramo nameniti tudi osveščanju potrošnikov o pomenu lokalno predelane hrane oz. krajšanju transportnih poti od kmeta do potrošnika ter novim, bolj sonaravnim načinom pridelave hrane.

 

Ob Svetovnem dnevu hrane se moramo spomniti tudi na prek 870 milijonov ljudi na svetu, ki so podhranjeni in lačni ter opozoriti na paradoks, da se na drugi strani kar 1,4 milijarde svetovnega prebivalstva sooča s čezmerno telesno težo, od katerih je kar 500 milijonov debelih. To pušča posledice na področju sociale in zdravja, povzroča pa tudi ogromno ekonomsko škodo. Zastrašujoči so tudi podatki o količinah zavržene hrane. V svetu se zavrže kar 30 % hrane, od tega samo v EU 89 milijonov ton oz. 179 kg na prebivalca. Zaradi predvidene rasti svetovnega prebivalstva (iz 7 milijard na 9,1 milijarde do leta 2050) se bodo potrebe po proizvodnji hrani povečale kar za 70 %, zato mora biti svet pripravljen na to.

 

Pravica do hrane je namreč univerzalna pravica ljudi, ki pomeni izjemen pomen pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja. Odgovornost vseh nas, ne glede na naš položaj, pa je, da ta ideal prenesemo v realnost.