Bogovič pred 41. svetovnim dnevom hrane o pomenu krepitve agroživilske verige v Sloveniji

Bruselj, Novo mesto – 15. 10. 2020 – Pred jutrišnjim 41. svetovnim dnevom hrane, ki letos poteka pod sloganom: »Gojimo, hranimo, ohranjajmo. Skupaj, « se je danes v zaporedju dogodkov letnih konferenc »Hrana, prehrana, zdravje« v Sloveniji, začela dvodnevna spletna konferenca v organizaciji Centra biotehnike in turizma Grm, Novo mesto. Na njej je v popoldanskem delu sodeloval tudi podpornik dogodka in poslanec Slovenske ljudske stranke v Evropskem parlamentu, Franc Bogovič (SLS/EPP), ki je predstavil stanje v verigi preskrbe s hrano v EU in svoj pogled na slovenske dobre prakse vzdolž agroživilskih verig.

 

Bogovič je poudaril, da je agroživilska veriga v EU zelo velika, obsega 10,3 milijona kmetijskih gospodarstev, 173 milijonov ha obdelane zemlje, vrednost te proizvodnje pa je okoli 400 milijard letno, pri čemer je Slovenija še vedno relativno majhen deležnik v tej verigi (l. 2019: 397 mlrd EUR, od tega Slovenija 1,34 mlrd EUR). V svoji predstavitvi je ponazoril, da je 7.000.000 najmanjših kmetij v EU odgovornih le za okrog 5 % vrednosti kmetijske proizvodnje, 278.000 največjih kmetij v EU pa ustvari za 54% celotne vrednosti kmetijske proizvodnje EU. Večina kmetijskih proizvodov se predela prek 280.000 podjetij predelovalne industrije, 920.000 podjetij v EU pa se ukvarja z vele- ali maloprodajo hrane in pijače. Bogovič je spregovoril tudi o dodani vrednosti v verigi preskrbe s hrano, ki se ustvarja tekom celotne verige preskrbe s hrano, pri čemer se največ, okrog 32 % dodane vrednosti ustvari v vele- in maloprodaji, v kmetijstvu se ustvari ca. ¼ dodane vrednosti, več kot 26 % dodane vrednosti pa se ustvari v sektorju predelave hrane. Povečanje dodane vrednosti v sektorjih priprave hrane in njene predelave je posledica potrošniških zahtev po pripravljenih in pred pripravljenih obrokih.

 

 

Boj proti nepoštenim trgovinskim praksam Evropski parlament po Bogovičevih besedah že vrsto let postavlja v ospredje in poziva Evropsko komisijo k pripravi zakonodajnega okvira za boj proti nepoštenim praksam v verigi preskrbe s hrano ter izboljšanju zaščite kmetov v tej verigi. Komisija ja 12. 4. 2018 predlagala predlog Direktive o nepoštenih trgovinskih praksah v odnosih med podjetji v verigi preskrbe s hrano s ciljem izboljšanja razmer za najšibkejše člene v verigi (kmete) in poenotenja ukrepov za boj proti nepoštenim praksam na ravni EU. Evropski parlament in Svet EU sta direktivo sprejela marca 2019, države članice pa jo morajo prenesti v svoj pravni red do maja 2021. Direktiva razlikuje med dvema vrstama trgovinskih praks – nepoštenimi in »sprejemljivimi«, o katerih se stranke jasno dogovorijo in postanejo nepoštene, če se uporabljajo brez dogovora. Nepoštene trgovinske prakse, ki so prepovedane, vključujejo: pozno plačilo kupcev za pokvarljive živilske proizvode – več kot 30 koledarskih dni; kratki odpovedni rok za pokvarljive živilske proizvode; enostransko in retroaktivno spreminjanje pogojev pogodbe o dobavi; plačilo dobavitelja za izgubo živilskih izdelkov v prostorih kupca, ki jih ni povzročila malomarnost ali napaka dobavitelja. Trgovinske prakse, ki so prepovedane, v kolikor se stranki o njih jasno in nedvoumno ne dogovorita v pogodbi: vrnitev neprodanih prehrambnih izdelkov dobavitelju; zaračunavanje dobavitelju za skladiščenje in razstavljanje izdelkov s strani kupca; zaračunavanje dobavitelju za promocijo izdelkov, ki jih prodaja kupec; zaračunavanje dobavitelju za trženje izdelkov s strani kupca.

 

 

Maja letos predstavljena strategija EU “Od vil do vilic” po Bogovičevih besedah omogoča vzpostavitev okvira za prehod k trajnostnemu sistemu pridelave EU in predelave hrane, ki bo zagotovil prehransko varnost in dostop do zdrave hrane in okrepil odpornost naše družbe na prihodnje pandemije in grožnje, kot so vplivi podnebnih sprememb, gozdni požari, neustrezna prehranska varnost ali izbruhi bolezni. Strategija naslavlja tudi vprašanje izboljšanja položaja kmetov v vrednostni verigi – primarni proizvajalci v slabšem dohodkovnem položaju glede na preostalo gospodarstvo in da jih je zato treba podpreti pri prilagoditvah na trajnostne načine proizvodnje hrane ter jim zagotoviti primerne dohodke za preživetje. Strategija med drugim poziva tudi k nevtralnemu ali pozitivnemu vplivu prehranske verige ne okolje in ohranjanju cenovne dostopnosti hrane ob hkratnem ustvarjanju pravičnejših gospodarskih donosov v dobavni verigi – najbolj trajnostna hrana naj postane tudi cenovno najbolj dostopna.  Za povečanje odpornosti regionalnih in lokalnih prehranskih sistemov ter skrajšanje dobavne verige, Komisija predvideva ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od prevoza na dolge razdalje. Poleg strategije od vil do vilic bo na stopnjo trajnosti kmetijske pridelave v EU pomembno vplivala tudi Strategija EU o biotski raznovrstnosti, v kateri se med drugim predlaga cilj 50 % zmanjšanja uporabe pesticidov in povečanje površin za ekološko kmetijsko pridelavo na 25% vseh kmetijskih površin v EU do l. 2030.

 

Bogovič je predstavil tudi aktualni poudarek Skupne kmetijske politike – SKP glede spodbujanja povezovanja kmetov v EU – v Organizacije proizvajalcev (OP-je). Z namenom krepitve kolektivne pogajalske moči kmetov, EU kmete podpira pri združevanju v organizacije proizvajalcev (OP). Organizacije proizvajalcev ali združenja organizacij proizvajalcev pomagajo kmetom zmanjšati transakcijske stroške in sodelovati pri predelavi in trženju njihovih proizvodov Organizacije proizvajalcev pogajalsko moč kmetov krepijo, med drugim s koncentracijo ponudbe, izboljšanjem trženja, zagotavljanjem tehnične in logistične pomoči članom, pomočjo pri upravljanju kakovosti in prenašanjem znanja. OP-ji imajo lahko različne pravne oblike, vključno s kmetijskimi zadrugami. OP lahko državo članico EU, kjer imajo sedež, zaprosijo za njeno priznanje, s čemer imajo pravice do naslednjih ugodnosti: izjema od pravil EU o konkurenci za nekatere dejavnosti, kot so skupna pogajanja v imenu članov, načrtovanje proizvodnje, ali za nekatere ukrepe glede upravljanja ponudbe, v sektorju sadja in zelenjave: dostop do sredstev EU v okviru „operativnih programov“, na primer za podpiranje kolektivnih naložb in logistike v korist članov. Po Bogovičevih ugotovitvah se na področju OP-jev vidi, da je teh organizacij manj v tistih državah, ki so kasneje vstopile v EU. Med njimi je žal tudi Slovenija, ki bi lahko naredila več na področju povezovanja kmetov. Sicer so v Sloveniji trenutno priznane: 3 organizacije proizvajalcev (2 mleko, 1 sadje in zelenjava), 10 skupin proizvajalcev (3 mleko in meso, 3 sadje in zelenjava, 1 grozdje) in 1 sladkorna pesa, 1 krompir, 1 ekološki proizvodi.

 

Bogovič je predstavil tudi pregled agroživilske verige v Sloveniji, ki je ključna oblika sodelovanja v pridelavi hrane. Združuje deležnike, ki so zadolženi za pridelavo, predelavo, distribucijo, trženje in prodajo prehrambnih izdelkov v Sloveniji in so pomemben člen agroživilske verige zadruge, ki povezuje okrog 13.000 pridelovalcev in od njih odkupuje in prodaja skoraj 80 % kmetijskih pridelkov.  Bogovič je dejal, da imamo številne primere dobrih praks zglednega sodelovanja v verigi (Shema Izbrana kakovost, prašičereja, …), velike rezerve v sektorju sadja in zelenjave, potrebo imamo po povečanju površin za namakanje, nujno je povezovanje pridelovalcev v Organizacije proizvajalcev.

 

Primeri dobrih praks v mlečnem sektorju so po Bogovičevem mnenju Ljubljanske mlekarne, ki so v francoskih rokah, a dobro delujejo, Mlekarna Celeia, Arja vas in tudi Mlekarna Planika, ki je povezala ekološko območje in našla tržno nišo ter pokriva odličen segment, Mlekarna Krepko in druge.

Na področju vinarstva je Bogovič kot primer dobre prakse izpostavil Klet Brda, ki prideluje in izvaža kakovostna slovenska vina v 26 držav, združuje 400 briških vinarjev, ki prek 50 let soustvarjajo uspešno zgodbo briškega vinarstva ter imajo odlično dopolnjevanje z zasebnimi briškimi vinogradniki. Zatem primer Radgonskih goric, ki uspešno nadaljujejo tradicijo pridelave penečih vin, ki se je v Radgoni pričela že l. 1853, in dopolnjujejo turistično ponudbo Pomurja. Uspešnih in odličnih primerov dobrih praks pa po mnenju Bogoviča predstavljajo še mnogi zasebni slovenski vinogradniki.

Primeri dobrih praks v sadjarstvu, zelenjadarstvu, mesno-predelovalni industriji so Evrosad Krško, ki je največji proizvajalec sadja v Sloveniji (jabolka, hruške, breskve, jagode), z 22.000 tonami pridelanega sadja letno, s sodobno infrastrukturo (sortirno – pakirni center, hladilnica) ter vzpostavljenim sodelovanjem z lokalnimi sadjarji iz Posavja, kot tudi z lokalnimi zelenjadarji s 3000 tonami zelenjave letno.

 

V zelenjadarstvu je dober primer prakse Paradajz z 9 ha rastlinjakov za integrirano pridelavo paradižnika. Pokrivajo okrog 25 % slovenskih potreb po paradižniku, ogrevanje imajo urejeno z geotermalno vodo in zemeljskim plinom. Tudi Združenje Lušt odlično vključuje ostale lokalne pridelovalce zelenjave, ki prodajajo svoje pridelke pod blagovno znamko Lušt. V mesnopredelovalni industriji pa sta dobri praksi podjetje Kodila in Perutnina Ptuj.

 

Spremembe v navadah potrošnikov so področje, ki mu je po mnenju Bogoviča vseskozi treba posvečati posebno pozornost. Covid-19 epidemija v Sloveniji je “preselila” prodajo živil na splet, povečala se je neposredna prodaja pridelkov in hrane. Digitalno vešči in razviti kmetje, zadruge in podjetniki z že vzpostavljenimi “kanali” spletne neposredne prodaje so v takih razmerah seveda v prednosti. Dobri primeri prakse na tem področju so: KZ Šaleška dolina, Zeleni zabojček, Fishbox, Kmetija Kukenberger, spletne tržnice s hrano itd. Bo pa na področju spletne prodaje hrane treba v prihodnje še več vlagati v nove tehnologije, IKT infrastrukturo, izobraževanje, marketing, idr.

 

Bogovič je svoje predavanje zaključil z odgovorom na vprašanje: Kako okrepiti agroživilsko verigo v Sloveniji? Po njegovem trdnem prepričanju je treba težiti k vzpostavitvi organizacij proizvajalcev (OP), vzpostavitvi močnih vertikalnih povezav v verigi preskrbe s hrano – blagovne znamke, krepiti je treba vključevanje kakovostnih izdelkov v slovensko kulinarično ponudbo in krepiti vzpostavitev kratkih prodajnih verig, tudi prek digitalnih platform. Predvsem pa je treba ves čas pridobivati nova znanja, spodbujati digitalizacijo, raziskave in razvoj novih produktov.