Ljubljana, Ptuj, 23. avgust 2017 – Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je ob robu današnjega odprtja 21. festivala »Dnevi poezije in vina« napisal pismo priznanemu belgijskemu pisatelju Stefanu Hertmansu kot svoj odgovor na njegovo “Odprto pismo Evropi”, ki je minule dni že bilo objavljeno v več evropskih medijih in ki ga bo avtor nocoj tudi javno prebral na otvoritvi festivala na Ptuju.
Pismo Bogoviča je v celoti podano v nadaljevanju:
Spoštovani gospod Stefan Hertmans,
hvala za vaše Odprto pismo Evropi, ki ga boste nocoj javno prebrali na slovesnem odprtju 21. festivala Dnevov poezije in vina na Ptuju, in v katerem ste v svojem bogatem literarnem jeziku izrazil svoj pogled na trenutne ključne izzive našega kontinenta, na katerem se letos odvija intenzivna javna razprava o prihodnosti Evrope in Evropske unije.
Sam osebno seveda nisem Evropa, da bi lahko v njenem imenu odgovoril na vaše pismo, ki ga prvenstveno namenjate nosilcem politične in družbene odgovornosti v Evropi, tako institucijam kot njenim odločevalcem, pa tudi vsem aktivnim evropskim državljanom, ki jim ni vseeno za našo skupno prihodnosti in ki znajo vzeti stvari ter iniciativo v svoje roke; njim – ki vam in meni pomenijo upanje.
Sem zgolj eden izmed 751 poslancev Evropskega parlamenta, ki prihajam iz Slovenije, ki razvija ta izjemni pesniški festival s poklonom žlahtni vinski kapljici, že enaindvajsetič zapored.
Kot zaveden in prepričan Evropejec, ki me ne le kot politika, temveč tudi kot kmeta, ki še dandanes z lastnimi rokami obdelujem nasad jablan, ter očeta treh otrok in dedka treh vnukov, skrbi za prihodnost naše skupne Evrope, ki jo bogatimo z našo kulturno raznolikostjo, strpnostjo, razumevanjem in medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem. Res je, kot ugotavljate v svojem pisanju, žal v Evropi nimamo vedno enotnih mnenj, kako se odzivati na različne izzive današnjega časa, kot je denimo begunska in migrantska kriza, za katero pa še zdaleč ni Evropa ne prva ne edina »kriva«, a prva najmočneje čuti posledice vzrokov krize na Bližnjem vzhodu.
Vseskozi pozivam, da moramo pri reševanju tega velikega človeškega in humanitarnega problema, ki ga je povzročila politika globalnih geostrateških interesov, začeti reševati pri temelju, pri osnovnih vzrokih, ne le pri posledicah človeških tragedij, in da se svet ter globalne velesile, ki pri tem igrajo svojo igro, nehajo sprenevedati. Naliti si moramo čistega vina, ne le v kozarce nocoj na festivalu poezije in vina ali na visokih sprejemih, ampak v svetovni politiki. To je tisto, kar je nujno in neizbežno, če vsi skupaj želimo zaustaviti vzgibe za sprožanje vojn in nasilja ne le v evropski soseščini, temveč po vsem svetu.
Spoštovani g. Hertmans,
v svojem pismu Evropi omenjate Grčijo, Kreto. Ravno pred kratkim sem se vrnil s kratkega obiska na otoku Kreta, ki ga prav tako omenjate, in katerega minojska kultura je pravzaprav zibelka evropske civilizacije. Kreta se je globoko dotaknila moje evropske duše.
Strinjam se z vami, da se princesa Evropa, kot jo poimenujete, trenutno sooča z velikimi preizkušnjami. »Vsi evropski otroci so se včasih učili zgodb o grški kulturi in mitologiji«, pišete, in pritrjujem: ja, in še bi se morali! Trenutno živimo v času, kjer je vedno več razdorov, različnih pogledov znotraj Evrope. Zato delim vaše misli o zgodbah iz antične Grčije. Ta kultura je namreč jedro evropske civilizacije, kar je skupno prav vsem evropskim narodom. Moramo se osredotočiti na tisto, kar nas povezuje in ne na tisto, kar nas razdira. Evropa mora biti močna in samostojna geopolitična entiteta. Edino ta scenarij vodi v dobro in uspešno prihodnost. Po stoletjih mračne zgodovine smo imeli z nastankom Evropske unije končno celino, kjer države in narodi med seboj sodelujejo in živijo v sožitju. Nihče si ne želi Evrope, ki bi bila spet zavita v mrak. Naša evropska civilizacija je ravno tista, ki je vodila tehnološki in kulturni napredek na zemlji. Premalo se trudimo, da bi se znotraj EU bolje spoznali in spoštovali. Manjka nam empatije, bolj pa bi se morali povezovati tudi v kulturnem smislu. Sem mnenja, da je kultura jedro vsake civilizacije in vsakega naroda. Evropska unija je edina resna alternativa za dežele na evropski celini.
Spoštovani g. Hertmans,
v svojem pismu izpostavljate prava in težka vprašanja naše evropske sedanjosti. Marsikdo pa si dandanes v ugodnosti, tudi razvajenosti vsakodnevnega življenja, zatiska oči in natika rožnata očala.
Zelo nazorno naslavljate problematiko gostoljubnosti; odnos med prišleki, tujci in domačini, da je grdo oz. neprimerno obnašanje nekaterih izgovor za to, da se množice nedolžnih ljudi pušča umirati v blatu in mrazu … Globoke so tragedije beguncev, ki dejansko bežijo s svojih domov, ki so ujeti v vojne vihre in ko bežijo za golo življenje ter preživetje, pri svojem begu pa žal mnogi postanejo žrtve tihotapcev, tudi prek Sredozemskega morja, ki mnogim postane grob.
Dejstvo je, da se Evropa na ta problem ni odzvala pravočasno in prav, nanj sploh ni bila pripravljena! Niti ne na dejstvo, da so begunsko krizo izkoristili še mnogi drugi iz povsem drugačnih in preračunljivih interesov, tisti, ki niso bežali pred vojno, so pa v odprtem koridorju prek kopensko balkanske poti masovno vstopali čez odprte meje EU brez vsakršnih dokumentov in preverb. Na to Evropa z Nemčijo na čelu res ni bila pripravljena, in je bila leta 2015 z odprtimi mejami celo zelo naivna. Dejstvo pa je tudi, da je Evropa ostala osamljena pri reševanju tega problema, kjer ji resneje ne pomaga prav nihče od geopolitični akterjev, ki so zakuhali krizo na Bližnjem vzhodu.
Problem, o katerem v Evropi premalo govorimo, je pa pomemben za našo skupno prihodnost, je problem uspešnosti integracije družbenih skupin, ki prihajajo iz tretjih držav. Kot sami verjetno bolje poznate razmere v Belgiji kot jaz, ki tam začasno delam, in temu je podobno še marsikje v Evropi, je velika težava ravno neuspešna integracija ljudi, ki prihajajo v Evropo z drugih celin. Mnoge mlade generacije, rojene v Evropi, staršem iz Orienta, zmanjka pozitivnih priložnosti v Evropi – zapirajo se v geta v velemestih ali na zapuščenem podeželju (Španija), statistično z veliko večjo nezaposlenostjo med mladimi, kot jo pa imajo Evropejci, rojeni evropskim staršem. Izgubljajo perspektivo enakovredne prihodnosti in priložnosti, v takšnih okoliščinah pa so ti mnogi mladi veliko lažje podvrženi radikalizaciji in propagandi Islamske države, da ne bom samo splošen in metaforičen, temveč konkreten glede problema, ki je druga stran akutnih problemov, ki smo jim priča v Evropi z razmahom sodobnega terorizma.
Kot ugotavljate v svojem pismu, delim mnenje, da je Evropa je postala žrtev geostrateških iger, v tej situaciji pa se sooča sama še z vprašanjem univerzalnih človekovih pravic. Neizprosno s svojimi besedami pokažete s prstom na glavnega igralca pokerja trenutne situacije Evrope, kot tudi oblikovalca njene usode po 2. svetovni vojni. Strinjam se, da je Evropa vse od časa 2. svetovne vojne pa do današnjega dne premalo ambiciozno postavljala sebe in svojo evropsko filozofijo na prvo mesto. Občutek lastne krivde zaradi preteklih vojn, še posebej zadnje, 2. svetovne vojne, ki se je odvijala primarno prav na evropskih tleh, je mogoče ključni razlog za manjko večje evropske samozavesti v svetovno političnem »pokerju«, kot ga poimenujete. Pa vendar želim spomniti na posameznike, velike vizionarje in očete Evropske unije, kot jo poznamo danes, ki so takoj po 2. svetovni vojni premogli razum, da so se narodi v Evropi, ki so se stoletja bojevali med seboj, znali sesti za isto mizo, in dogovoriti o sodelovanju za skupno dobro, za boljšo prihodnost ljudi.
Kot se globoko strinjam z vami, g. Hertmans, da se naši otroci in vnuki danes premalo učijo o grški zgodovini in mitologiji, o minojski civilizaciji, sem enako prepričan, da imajo napi evropski otroci tudi premalo vedenja o tem, kako je na ruševinah in človeških tragedijah 2. svetovne vojne nastala Evropska unija. 9. maj leta 1950 je po zaslugi očetov današnje EU: Roberta Schumana (v Luxembourgu rojenega Francoza, političnega misleca in aktivista, večkrat pregnanega iz Francije in kasneje francoskega predsednika vlade ter 1. predsednika Evropske parlamentarne skupščine (1958–1960)), Konrada Adenauerja (rojenega v Alzaciji, kjer so stoletja potekali boji med Nemci in Francozi, 1. povojnega nemškega kanclerja (1948–1963), zaslužnega za razvoj Nemčije po 2. svetovni vojni) in Alcide De Gasperija (rojenega v Trevisu v pokrajini Trentino, poslanca v avstro-ogrskem parlamentu, borca proti fašizmu, ustanovitelja krščanske demokracije v Italiji in predsednika italijanske vlade (1945–1953)), pomenil začetek poglobljenega sodelovanja med šestimi ustanovnimi članicami današnje EU s cilji ohranitve in krepitve miru, gospodarskega razvoja, ustvarjanja blaginje državljanov, sodelovanja med državami, ki so si v preteklosti bile pogosto sovražne …
Vaše pismo Evropi je del zelo pomembnega javnega glasu v aktualni razpravi o naši skupni evropski prihodnosti. O smeri naše prihodnosti bomo še marsikakšno rekli v naslednjih mesecih, tudi letih, in vendarle sem kot kritični posameznik, čeprav tudi aktivni politik, osebno vesel, da se pogovarjamo in soočamo mnenja z enotnim namenom, da naši princesi Evropi zagotovimo svetlo prihodnosti za nas vse, državljane EU, kot tudi vsem tistim, ki so resnično najbolj humanitarno človeško potrebni pomoči in ki jim zmoremo in moramo moralno etično pomagati, hkrati pa ne bomo dopustili, da bo Evropa talec neke globalne poker igre.
Gromozanski izziv za našo celino, ki pa mu moramo biti in bomo kos!
Cenjeni g. Hertmans,
vaše odprto pismo Evropi sem prebiral z velikim veseljem, predvsem zato, ker v njem ni mask in v luči vse vse neusmiljene resnice želite upanje za Evropo in ga tudi vidite – v ljudeh samih.
Zelo mi je bilo všeč, kako ste pismo kronološko razvrstili po različnih fazah evropske zgodovine. Res je, da živimo v turbulentnem in nepredvidljivem svetu. Vojne, ki se dogajajo v neposredni bližini naše celine, imajo vsekakor velik vpliv na prebivalstvo. V teh časih je treba imeti pogum in optimizem, ki ju vaše pismo izraža. Zelo sem vesel in počaščen, da ste lahko prišli v našo domovino. Slovenija je ena izmed tistih članic Evropske unije, kjer ljudje še močno verjamemo v pomen Evrope v političnem kot tudi kulturnem smislu, čeprav imamo seveda tudi pri tem nekaj deljenih mnenj. Slovenija je tudi ena izmed redkih držav, ki je okusila vse tri totalitarne režime: fašizem, komunizem in nacizem. Zato se prebivalci naše domovine zavedajo, kako pomembna je Evropa za ohranjanje miru in stabilnosti. Naši mladi se pogosto udeležujejo mednarodnih izmenjav na področju kulture, kjer prek različnih evropskih programov spoznavajo kulturno raznolikost naše celine. En izmed motov Evropske unije je »združeni v različnosti«. Smo raznoliki ljudje, ki imamo vsekakor osnovno jedro. Hvala vam za obisk naše države, predvsem pa za vaš izostren pogled na aktualne izzive Evrope in za vaše upanje v njeno vendarle svetlo prihodnost
S spoštovanjem,
Franc Bogovič (SLS/EPP)
Poslanec v Evropskem parlamentu
Evropski parlament
Evropska ljudska stranka
Slovenska ljudska stranka
Evroparl TV
