Nekateri so podnebni vrh v Glasgowu pozdravili kot uspeh, drugi so ga označili za hud neuspeh. Gotovo je eno, njegov izid bo vplival na to, kako vroč bo postal naš planet v prihodnjih letih.
To, da podnebni dogovor omenja vlogo fosilnih goriv v podnebni krizi, je samo po sebi brez primere. Tudi jasen poziv k postopnemu opuščanju subvencij za premog in neučinkovita fosilna goriva se lahko nedvomno šteje za napredek. Spodbudno je tudi, da sta celo ZDA in Kitajska izjavili, da želita okrepiti medsebojno podnebno sodelovanje, sploh, če upoštevamo, da sta prav ti dve državi največji proizvajalki CO2 na svetu.
Planet Zemlja se spreminja in te drastične spremembe lahko omejimo. Vendar podnebne niso edine spremembe s katerimi se soočamo. Podnebna diplomacija se sooča s spremembami na globalno-politični ravni in te spremembe ignoriramo na lastno odgovornost.
Predsedniki vlad in voditelji držav članic so se zavezali načinu in načrtu za doseganje splošnega ravnovesja med količino ogljika, ki ga država oddaja, in ogljikom, ki ga le-ta odstranjuje iz ozračja. Slednje je splošno znano kot ‘Net Zero’ cilj. EU je ta cilj določila za leto 2050. Podnebni vrh je s tem na splošno določil smer potovanja za vse države po svetu, da se čim bolj odmaknejo od ogljika kot vira energije, vse dokler ogljika dokončno in v celoti ne prenehajo uporabljati.
To se je zgodilo ravno v času, ko tehnologija hitro napreduje in morda napoveduje novo obdobje, ki ga bodo poganjali novi viri energije, kot je vodik. Ob dodatni napovedi, da bodo obnovljivi viri energije, kot sta sonce in veter, postali cenovno dostopnejši. Inovacije, raziskave, digitalizacija in dekarbonizacija so obljuba za našo prihodnost. To nam je vsem popolnoma jasno, a pri tem moramo biti sploh Evropejci še posebej previdni.
Izziv, ki je pred nami ni samo, kako rešiti planet Zemlja, ampak tudi kako ostati konkurenčen na svetovnem prizorišču. Globalna tekma za dekarbonizacijo in digitalizacijo se je začela in Evropa v tej tekmi že izgublja. Ukrepati moramo zdaj. To dolgujemo našim ljudem. Industrija EU zaposluje približno 35 milijonov ljudi in predstavlja približno 16 odstotkov gospodarstva EU. Konkurenčno industrijsko okolje pomeni ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest.
Kitajska in ZDA sta jasno naša glavna tekmeca. Bidenova administracija digitalni in zeleni prehod jemlje zelo resno in ga vidi kot priložnost za dodatno krepitev globalne konkurenčnosti ZDA.
Medtem, ko ZDA v ta prehod torej že vlagajo ogromne vsote denarja, Evropa ta prehod še naprej vidi prvenstveno kot zgolj zakonodajno vprašanje. EU od naše industrije tako zahteva, da skoči skozi ognjen obroč, medtem ko ZDA nasprotno že neposredno vlagajo v svojo industrijo in ji s tem pomagajo pri prehodu.
Samo to poletje je ameriški Senat predlagal vlaganje v višini 250 milijard dolarjev v naslednjih 5 letih v skladu z ameriškim Zakonom o inovacijah in konkurenci. Slednje vključuje 120 milijard dolarjev za Zakon o neskončnih mejah, ki omogoča vlaganja v znanost in raziskave. Zakon ‘Build Back Better’, tudi če bo v Kongresu zavrnjen, bo predstavljal naložbe brez primere v razvoj zelenih in digitalnih rešitev.
Ne glede na to, kako dobra bodo naša nova EU pravila na koncu, vključujoč Zakon o digitalnih trgih, Zakon o digitalnih storitvah in Paket Pripravljeni na 55 (‘Fit For 55’), naše zakonodajne rešitve ne morejo tekmovati s takšnimi naložbami. Če bo Evropa le pravno urejala in pri tem ne bo tudi vlagala, bomo izgubili v svetovni tekmi.
Kakršen koli načrt za evropsko zeleno in digitalno tranzicijo bo deloval le, če bo tudi evropska industrija sestavni del tega načrta. Zelo pomembno je, da zelene, digitalne in industrijske cilje obravnavamo enakopravno, saj so odvisni eden od drugega. Vse te cilje je treba združiti v konkretnih ukrepih za nov industrijski ekosistem.
Zavzemamo se za zelo ambiciozne cilje, kot je zmanjšanje emisij na nič in brezogljično družbo do leta 2050. Vendar je pri tem nujno, da ostanemo realni in svoji industriji pomagamo, da v Evropi razvije vodilne svetovne tehnologije za dekarbonizacijo. Poskrbeti moramo, da naša podnebna pravila določenih industrijskih sektorjev ne bodo izselila na druge celine.
Javna poraba in spodbude bi morale biti usklajene s prednostnimi nalogami, ki smo jih določili v naši industrijski strategiji.
Reševanje planeta je nujno, vendar želimo, da evropska industrija ostane in uspeva v Evropi. To je in bo edini način zagotavljanja vrhunskih delovnih mest za naše ljudi in naše naslednje generacije. Ne izgubimo izpred oči tega dejstva.
Evropski poslanec Christian Ehler (CDU/ELS)
Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/ELS)