Prispevek evropskega poslanca Franca Bogoviča v ?The Parliament Magazine? o Strategiji EU za jadransko – jonsko regijo

Bruselj, 5. marec 2015 – The Parliament Magazine, ki je vpliven politični medij o EU temah oz. evropskih politikah ter dogajanju v evropskih institucijah, je 3. marca 2015 objavil avtorski prispevek evropskega poslanca Franca Bogoviča (SLS/EPP) z naslovom ?Strategija EU za jadransko – jonsko regijo: S povezovanjem in sodelovanjem izboljšati kakovost življenja ljudi v regiji?
Ker je prispevek objavljen v angleščini na spletni strani The Parliament Magazine: The Parliament Magazine: EU’s Adriatic-Ionian strategy can boost living standards, je v nadaljevanju podan prispevek Bogoviča tudi slovenskem jeziku.

STRATEGIJA EU ZA JADRANSKO – JONSKO REGIJO: S POVEZOVANJEM IN SODELOVANJEM IZBOLJŠATI KAKOVOST ŽIVLJENJA LJUDI V REGIJI

Jadransko jonska strategija je tretja makro regionalna strategija, ki jo je na predlog Evropskega sveta pripravila Evropska komisija, po tem ko so se izkušnje iz predhodnih dveh strategij, Baltske in Donavske makro strategije, kažejo kot pozitivne. Poleg tega se enakovredno vključevanje držav nečlanic v projekte in strategije EU izkazuje kot pomemben vidik hitrejše integracije Zahodnega Balkana v evropsko družino.

Cilj evropske strategije za Jadransko – jonsko regijo temelji na štirih stebrih (modra rast, regijsko povezovanje, kakovost okolja in trajnostni turizem) in je jasen; spodbujanje trajnostne gospodarske rasti in zagotavljanje delovnih mest s povečanjem privlačnosti, konkurenčnosti in povezanosti regije ob hkratnem varovanju okolja in morskih ekosistemov. Tega si seveda želi vsaka posamezna država. Odgovori, kako do tega priti po krajši in hitrejši poti, se skrivajo v strategiji. Predvsem v skupnem nastopu, sodelovanju in povezovanju držav v regiji pri pripravi ter izvedbi projektov in ukrepov. Pri velikih infrastrukturnih, gospodarskih in okoljskih projektih države ne smejo več razmišljati kot posamezniki v okviru svojih meja, temveč kot regija, najsi bo to prometna infrastruktura, projekti s področja energetike, varovanje okolja, morja in obale ali izboljšanje celovite turistične ponudbe. Samo tako bodo lahko iz tega črpale vzajemne koristi.

Tako kot predhodne strategije, tudi za to ni predvideno posebno financiranje. Države si torej ne morejo obetati izrednih sredstev za financiranje javnih investicij. Izvajanje strategije je predvideno skozi učinkovitejšo uporabo obstoječih sredstev in kadrovskih resursov z močno navezavo na aktivnejše izkoriščanje evropskih programov in skladov, predvsem tistih iz katerih lahko črpajo tudi države nečlanice, ki so v postopku vključevanja v evropske integracije, kot sta npr. CEF in LIFE. Zagotovljena je tudi aktivna vloga Evropske investicijske banke.

Če ne želimo, da celotna strategija obstane samo na papirju, si je treba postaviti zelo konkretne cilje in skozi čas spremljati njihov napredek. Ključni izziv bo vključitev civilne družbe, ki iz procesa pogovorov ne sme biti odrinjena in pa zagotovitev močne politične podpore tudi v praksi. Danes državne politike seveda strategijo podpirajo, vendar ko se bo začelo z delom in pripravo skupnih projektov, bo treba sprejemati tudi politične odločitve ter sklepati politične dogovore in kompromise.

Poleg skupnega dogovora o inovativnem in trajnostnem gospodarskem izkoriščanju jadranskega morja, bo ključni izziv strategije nadaljnja energetska oskrba regije. S padcem projekta Južni tok, so karte premešane na novo. Evropska unija od držav članic zahteva večjo diverzifikacijo energetskih virov in zmanjšanje energetske odvisnosti. Države v regiji se bodo morale dogovoriti, kako bodo nove energetske projekte umestile v Severni Jadran in kako bodo zagotovile nemoteno oskrbo tega dela Evrope s plinom. V naslednjem desetletju se bo izkazala tudi potreba po novih in sodobnejših produkcijskih zmogljivostih na področju električne energije, kar bodo države lahko zagotovile samo ob dogovoru in skupnih vlaganjih.

Naslednji vidik, ki ga osebno v sami strategiji nekoliko pogrešam in si želim, da bi jo v tem delu dopolnili, je več meddržavnih spodbud za malo gospodarstvo, ki bo ključen nosilec bodočega razvoja. Administrativna poenostavitev sistema državnih podpor za raziskave in razvoj ter skupni nastop držav pri oblikovanju politik za raziskave, razvoj in inovacije bi morali biti nujni deležniki te strategije. Prav tako kot vzpostavitev programov za lažji dostop malih inovativnih podjetji do financiranja.

Čeprav Jadransko jonska strategija državam v tej regiji ne prinaša novega denarja, pa bo njena implementacija zagotovo pomemben dejavnik za boljšo in učinkovitejšo uporabo EU sredstev, ki so že na voljo. S krepitvijo meddržavnega sodelovanja in skupnih vlaganj lahko države v regiji računajo na vzajemne koristi, ki bodo pozitivno vplivale na življenjski standard ljudi, in to je tudi naš skupni cilj.