Stališče Bogoviča do direktive o avtorskih pravicah

 Strasbourg, 4. julij 2018

 

V zadnjih tednih evropski poslanci dobivamo na naše elektronske naslove ogromno pošte, ki opozarja na domnevno uničujoče posledice direktive o avtorskih pravicah, med njimi pa je tudi veliko neresničnih navedb in domnev, ki zahtevajo konkretnejša pojasnila. Predlog, ki ga v imenu Evropskega parlamenta pripravlja poročevalec Alex Voss, smo temeljito preučili, za dodatna pojasnila pa smo zaprosili tudi pristojne strokovne službe, zato podajam svoje stališče v nadaljevanju:

 

Na žalost ugotavljam, da je večina kritik in strahov povsem brez osnove, celo izmišljenih, ali pa izhajajo iz nerazumevanja, koga ta direktiva pravzaprav zadeva. Zaščita intelektualne lastnine je osnovna pravica, izhajajoča iz Pogodbe o Evropski uniji, in to moramo upoštevati tudi na internetu. Iz tega izhaja pravica do pravičnega nadomestila za vsakega ustvarjalca vsebine ali glasbeno/vizualnega izdelka, ki mu omogoča preživetje in nadaljnje delo. To pravico nameravamo zaščititi, odprti internet pa si ne predstavljamo kot samopostrežno trgovino, kjer si vsak vzame kar mu paše, čeprav ni njegovo. Trenutno stanje namreč omogoča velikim multinacionalnim tehnološkim podjetjem trženje medijskih in drugih zaščitenih vsebin brez obveze zagotavljanja ustreznih nadomestil avtorjem in drugim lastnikom pravic.

 

Nujno je poudariti, da končni uporabnik, torej posameznik, v nobenem primeru ne bo prizadet. Člen 13 naslavlja izključno samo tiste spletne platforme (cca. 5 % največjih svetovnih platform, kot so npr. Google, Yahoo itd.), ki objavljajo in tržijo (z oglasi ali neposredno) avtorsko zaščitene medijske vsebine. V členu 2 je zelo jasno opredeljeno, koga direktiva zadeva, večina spletnih platform, ki jim trženje vsebin ni primarna dejavnost, je iz člena 13 izvzeta. Namen direktive je, da bodo platforme opredeljene pod členom 13, obvezane urediti pravna razmerja z lastniki vsebin, saj konec koncev ustvarjajo prihodke na njihov račun. Tukaj seveda ni mišljeno avtomatsko nadomestilo, avtor bo še vedno lahko svoje vsebine ponudil zastonj, vendar se bo moral s tem predhodno izrecno strinjati. Člen 13 tako ne predvideva nikakršnega filtriranja ali cenzure internetnih vsebin, za uporabnike bi ostalo vse enako kot do sedaj. Bodo pa morale svoje objave bolje nadzorovati prej omenjene platforme, katerih osnovna dejavnost je posredovanje in trženje drugih vsebin. Prevzeti bodo morale odgovornost za vsebino, s katero služijo, in to se nam zdi edino pravilno in pošteno. To ni nekaj novega, saj nekatere platforme že uporabljajo mehanizme za nadzor vsebin že več kot 10 let, vendar danes k temu niso obvezani. Kot že poudarjeno, obveznost bo obstajala zgolj pri platformah s tržno dejavnostjo, nikakor in nikoli pa pri končnem uporabniku oz. posamezniku, kot tudi ne pri vseh ostalih organizacijah, ki se ne ukvarjajo profesionalno s posredovanjem vsebin. Tu se upošteva kot izjema tudi vsa izobraževalna in raziskovalna dejavnost (šole, univerze itd.) in portali s primarnim izobraževalnim namenom (npr. Wikipedija).

 

Direktiva prav tako nikakor ne predvideva t. i. »davka na povezavo« (link tax). Vse delitve vsebin posameznikov na socialnih omrežjih so izvzete iz direktive. T. i. Hyperlinking je jasno izvzet iz člena 11, povsod, kjer govorimo o nekomercialni dejavnosti, bodo zadeve ostale takšne, kot so. Podobno ne drži, da naj bi bilo onemogočeno citiranje, kot tudi uporaba t. i. parodij oz. »meme«-jev na spletu, seveda spet, v kolikor gre za nekomercialno rabo.

 

Direktiva bi s členoma 11 in 13 zagotavljata več pravic manjšim avtorjem in založnikom, predvsem z boljšo pravno zaščito, in lažje določanje pogojev, kdaj lahko za svoje delo zahtevajo ustrezno nadomestilo. Gre torej v smer, da bo distribucija zaslužka bolj pošteno razdeljena med avtorje oz. izvajalce glede na njihov dejanski prispevek k celotni trženjski pogači.

 

Veliko ljudi nas opozarja, da gre direktiva na roko multinacionalnim ameriškim platformam, ki bodo iz protesta začeli »filtrirati« vsebine. Vendar ravno nasprotno, trenutno stanje omogoča tem multinacionalkam, da ustvarjajo ogromne dobičke med drugim tudi na račun manjših avtorjev, založnikov in drugih lastnikov intelektualnih pravic. Zato imajo mnogi organizirani nasprotniki direktive precej jasno, čeprav tudi le neformalno podporo teh tehnoloških gigantov. Direktiva predvideva, da v kolikor bo katera od platform namerno začela zavračati vsebine, ki jih ne bo želela licencirati, bo na zahtevo ponudnikov vsebin morala to obrazložiti tudi na sodišču. Zato v trenutnem konkurenčnem okolju ni pričakovati masovnega zavračanja vsebin, kar nekateri sedaj povezujejo s cenzuro.

 

Svoboden internet ni enako brezplačen internet, saj tudi na njem veljajo povsem enaka pravila zasebne lastnine kot v realnem življenju. In vzpostavitev pravnih razmerij med avtorji/založniki in tržniki vsebin je nujnost, da zagotovimo pravično razdelitev trženjske pogače, ki jo ustvarjajo predvsem ameriške multinacionalke. Tudi vse slovenska združenja na področju avtorskih pravic se strinjajo, da je nujno treba nekaj narediti, saj je stanje nevzdržno, zato podpirajo cilje direktive.

 

Ob tem je nujno poudariti, da trenutno govorimo zgolj o mandatu Evropskega parlamenta za pogajanja, pred nami pa so še dolga usklajevanja z Evropsko komisijo in Evropskim svetom. Pričakujemo, da se bodo v tem postopku rešila tudi nekatera odprta vprašanja, predvsem pri vzpostavitvi mehanizmov za izvajanje omenjene direktive. V okolju, kjer kakovostne vsebine postajajo prej izjeme kot pravilo, je postalo nujno sprejeti ukrepe, ki bodo uvedli določeno regulacijo za tiste, ki trenutno odprtost interneta izkoriščajo za finančno okoriščanje na račun drugih. Za vse nas, običajne uporabnike interneta ne bo sprememb. Borimo pa se za to, da pomagamo novinarjem, raziskovalcem, glasbenikom in drugim ustvarjalcem k boljšemu vrednotenju njihovega dela.

 

Franc Bogovič,

Poslanec v Evropskem parlamentu (SLS/EPP)