Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je v komentarju za časopis Večer pojasnjeval pogled na raziskave Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR), v kateri je Slovenija pristala na zadnjem mestu glede splošnega vpliva države na politiko unije, 25. mesto si deli še z Latvijo, Malto in Hrvaško. V komentarju se je osredotočal na vprašanje ali je to pričakovano, odraža realno stanje ali gre za pretiravanje?
Vabljeni k branju celotnega komentarja poslanca Evropskega parlamenta Franca Bogoviča, ki vam ga predstavljamo v nadaljevanju:
»Sam že dlje časa opozarjam, da je Evropska unija na bistveno prenizkem mestu prioritet slovenskih državnih organov. Vlada RS že vrsto let ponavlja napako, da se mnogo slovenskih ministrov sploh ne udeležuje rednih zasedanj svetov ministrov na evropski ravni in tja pošiljajo druge osebe. Uradniki, ki pa občasno hodijo na sestanke namesto ministrov, pa ne morejo biti ustrezni sogovorniki ministrom iz drugih držav in pogosto naletijo na neodzivnost z druge strani. Pri udeležbi predstavnikov Slovenije na sestankih v Bruslju se pogosto tudi varčuje. Vendar pa je neudeležba na takih sestankih vsekakor škodljiva in na koncu, z vsemi posledicami neaktivnosti, tudi dražja.
Vlada RS v zadnjih letih tudi nima nikakršne resne in koordinirane evropske politike, v okviru katere bi se najprej jasno določilo, kaj so prioritete Slovenije v EU, katere cilje in strateške interese države bomo proaktivno zastopali na bruseljskem parketu, na katero zakonodajo in predpise bomo vplivali itd., in potem to tudi koordinirano vodili na vseh ravneh. Tudi za Državni zbor RS ni čutiti, da bi imel kakšen poseben interes za evropsko politiko, ki se nenazadnje zelo tiče tudi nas v Sloveniji.
V Bruslju, z izjemo Slovensko gospodarskega in raziskovalnega združenja SBRA, ki ga vodi dr. Draško Veselinovič in ki se zelo trudi, tudi nimamo praktično nobenih drugih resnih nevladnih predstavništev oz. predstavnikov drugih interesov, medtem ko imajo druge države mnogo več raznovrstnih predstavništev v Bruslju in to z močnimi ekipami, ki poskušajo na različnih ravneh vplivati za svoje interese. Tudi sosednja Hrvaška ima tam denimo predstavništvo lokalnih interesov, županij. V Sloveniji se moramo začeti zavedat, da nič ni dano samo od sebe in se je tudi v Bruslju in znotraj EU treba boriti za svoje interese, bolj aktivno, organizirano in koordinirano, kot do sedaj, tako prek uradnih predstavnikov Slovenije na vseh ravneh, kot tudi vseh drugih, prek formalnih kot neformalnih kanalov.
Tudi na svojem področju dela pri kohezijski politiki in črpanju EU sredstev zaznavam, da slovenska koordinacija te politike poteka večinoma le na birokratski ravni. Kljub ustanovitvi posebne vladne službe za razvoj in kohezijsko poli v Sloveniji, še vedno manjka politična raven oz. močan center koordinacije. O ugotovitvah in priporočili za boljšo slovensko koordinacijo kohezijske politike sva s soavtorico mag. Moniko Kirbiš Rojs pisala tudi v najini letos izdani knjigi Sredstva evropske unije od teorije do prakse.
Slovenija mora torej bistveno več vlagati v svoje bolj organizirano in proaktivno delovanje na evropskem parketu ter za krepitev lastne sposobnosti bolj enotnega in profesionalnega dela in vplivanja za slovenske interese in slovenske prednostne cilje na različnih področjih. Spodbujati je treba ustanavljanje več predstavništev institucij in interesnih združenj v Bruslju, ki bi lahko poleg vseh slovenskih političnih predstavnikov v Bruslju, predstavnikov vlade in seveda tudi drugih profesionalnih nevladnih institucij pomagali pri potrebnem lobiranju za naše interese, da v prihodnje ne bomo doživljali takšnih diplomatskih porazov, kot sta primera arbitraže o slovensko-hrvaški meji in teran.«